Deli na Facebook
Tvitaj
Deli na LinkedIn
Pošlji e-sporočilo
Pošlji na Messenger
Zgodovina Savinjske doline sega v prazgodovinske čase. Dolina, obdana z mogočnimi gorami, kot so Kamniško-Savinjske Alpe in Pohorje, je nekoč predstavljala strateško pot za trgovce.
V srednjem veku je bila regija del Svetega rimskega cesarstva, številni gradovi pa so bili zgrajeni za zaščito tega območja. Dolina je bila priča pomembnim zgodovinskim dogodkom, od srednjeveških bojev do vzpona industrijske revolucije. Danes so te zgodbe ohranjene v obliki zgodovinskih mest in znamenitosti, ki obiskovalce vabijo, da se vrnejo v preteklost.
V množici lepo ohranjenih cerkva je najznamenitejša cerkev Sv. Roka s kalvarijo v Šmarju pri Jelšah, ki predstavlja eno izmed sedmerih čudes Slovenije.
Posebno mesto v zgodovini regije zasedajo odkritja rimske Celeie, mesta, ki ga je delno moč videti pod današnjim Celjem. Pomembni zgodovinski obeležji sta tudi rimsko antično grobišče v Šempetru in arheološko najdišče Rifnik pri Šentjurju z največjo poznoantično naeselbino na Slovenskem.
Eden najpomembnejših zgodovinskih spomenikov v Savinjski dolini je Celjski grad, ki stoji na hribu nad mestom Celje. Grad sega v 14. stoletje in je bil nekoč sedež mogočnih Celjskih grofov, ene najvplivnejših plemiških družin v srednjeveški Sloveniji. Grad se ponaša z impresivnimi stolpi, obrambnimi zidovi in osupljivimi razgledi na okolico. Obiskovalci si lahko ogledajo graščanske prostore, se seznanijo z njegovo bogato zgodovino in celo udeležijo kulturnih dogodkov, ki se odvijajo skozi vse leto.
Mesto Celje samo je prepleteno z zgodovino, saj so ohranjene številne zgradbe iz rimskega, srednjeveškega in renesančnega obdobja. Staro mestno jedro Celja je popolno mesto za sproščen sprehod po tlakovanih ulicah, kjer boste naleteli na ostanke srednjeveških obzidij, očarljive hiše in trge. Bogata dediščina mesta se odraža v Starem gradu, ki je simbol pomembnosti Celja v preteklosti.
Fontana piv Zeleno zlato je poklon hmeljarski dediščini Spodnje Savinjske doline in Žalca, ki je središče hmeljarstva v naši državi. Fontana piv Zeleno zlato je postavljena v mestni park, v središču mesta, ob tržnico. Osnova za arhitekturno zasnovo fontane je simbolna hmeljska kobula, ki se izraža v dveh polkrogih oz. dveh fontanah, eni pivski in drugi, vodni. Polkrogi so oblečeni v bakreno čipko, ki simbolizira peno na pivu.
Letos mineva 147 let od kar so bili uspešno zasajeni prvi hmeljski nasadi, ki so ponesli sloves doline po vsem svetu. Leta 1876 je namreč Josip Bilger, oskrbnik novoceljske graščine, skrivaj podaril nekaj sadik würtemberškega hmelja svojemu prijatelju Janezu Hausenbichlerju, ki mu je končno uspelo vzgojiti hmeljski nasad in za dejavnost navdušiti ugledne žalske tržane, plemiča Karla Haupta in številne druge. V 80. in 90. letih 19. stoletja je bilo hmeljarstvo že v strmem vzponu. Leta 1880 so hmeljarji ustanovili Južnoštajersko hmeljarsko društvo, dve leti pozneje pa je Janez Hausenbichler napisal znameniti Navod o hmeljariji, ki med poznavalci še danes velja za katekizem hmeljarske publicistike.
Logarska dolina je ena najlepših ledeniških dolin v Evropi. Dolina je tektonskega izvora, nastala je kot posledica tektonskih razpok matične kamnine. Posamezne domačije v dolini štejejo skupaj 35 prebivalcev. Dolina je bila leta 1987 zavarovana kot krajinski park, ki se razteza na 24 km². Privlačnost Logarske doline odseva v prvobitnosti okolja ter v številnih naravnih zanimivostih, ki privabljajo ljubitelje narave. Svoj pečat so prostoru vtisnile tudi kmetije, ki so skozi stoletja ustvarjale kulturno krajino. Ravno sožitje med človekom in naravo je tista vrednota, ki jo danes najdemo le redkokje.
Območje Solčave je bilo poseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo najdbe na gori Olševi (1849 m) in v znani jami Potočki zijalki, kjer je bival ledenodobni človek Homo sapiens fosilis. Med najdenimi predmeti je posebno zanimiva igla, katere starost ocenjujejo na blizu 35.000 let. Prva poselitev teh nekdanjih ledeniških dolin se je pričela vsaj v 12. stoletju in sicer s koroške strani. Vas je bila nekoč z okolico vred, do zgraditve ceste iz Luč leta 1864, geografsko in ekonomsko navezana zgolj na Koroško. Solčava je bila med drugo svetovno vojno, leta 1944, razen cerkve z župniščem in nekaj kašč, v celoti požgana. Požgane so bile tudi mnoge samotne kmetije v okolici.
Toplice se prvič pisno omenjajo v oglejski listini iz leta 1486, za časa katere so bile že 30 let v rokah Habsburžanov, ki so si jih pridobili, po izumrtju celjskih grofov (1456), skupaj z laško gospoščino. Prvi preobrat v zgodovini toplic je bil leta 1840, ko je območje vrelcev z okolico v imenu svoje žene Amalije kupil nekdanji tržaški veletrgovec Gustav Adolf Uhlich, ki je ozdravel zaradi zdravilne moči tamkajšnje termalne vode. Do tedaj skromno zdravilišče je spremenil v sodobno letovišče in mu nadel propagandno ime Rimske Toplice. Ruski ujetniki so med 1. svetovno vojno zgradili 2 km dolgo sprehajališče skozi gozd („Ruska steza“). Pomembna pridobitev kraja pa je bilo termalno kopališče na prostem, ki deluje že od leta 1931. Med 2. svetovno Vojno pa so toplice zasedli nemški ranjenci in lastnik toplic(iz Uhlichovega rodu) se je proti koncu vojne z družino odselil. Po koncu vojne so toplice pripadle JLA, ki jih je namenila zdravljenju in okrevanju svojih pripadnikov. Družina Uhlich je dobro gospodarila in je nekoč skromno zdravilišče spremenila v letovišče svetovnega slovesa, vendar z domačini ni živela v sožitju temveč se vedla gospodovalno. Od leta 1991 in odhoda JLA se poskuša Rimske Toplice oživiti. Kar končno tudi uspe 17. novembra 2005, ko postane Država po sklepu vlade družbenica v Medicinsko rehabilitacijsem centru in hkrati soudeleženka pri oživljanju Rimskih Toplic. Leta 2008 zdravilišče doživi delno otvoritev prenovljenega Sofijinega dvorca. Po dvajsetih letih pa so ponovno odprli terme in zdravilišče Rimske Toplice.
Deli na Facebook
Tvitaj
Deli na LinkedIn
Pošlji e-sporočilo
Pošlji na Messenger
