Povlečem spalno vrečo in zdrsnem na konec postelje. Moja podstrešna postelja nima stopnic, podstrešna postelja zraven pa jih ima. Nagnem se naprej in primem za ograjo, eno nogo postavim na stopnico in se počasi spustim med dve postelji, dokler ne začutim tal pod drugo nogo. Na hitro sem se slekla in oblekla bikini. Hlače čez, majica, pulover, natikači. Še enkrat preverim ali sem torbo pravilno spakirala, pograbim sultanko iz omare in se izmuznem iz koče.

»Dobro jutro« zašepetam še petim zgodnjim ptičkom, ki se jim je prav tako zdelo dobro, da gredo na eno potovanje s 57 neznanci. Pet parov zaspanih oči me gleda in me pozdravlja nazaj.

V tišini čakamo zadnji dve osebi in spremljevalca. Vsi blizu z dvignjenimi rameni in rokami v žepih, da se ogrejejo. V daljavi po spečem kampu ropota polno naložena prikolica. Beli kombi se ustavi tik pred našimi nogami in ven izstopi slovenski voznik.

»Še enkrat dobro jutro,« reče v smehu, medtem ko potegne kapo čez svoje srednje dolge blond kodre.

Tu smo bili tri dni prej, ko pa smo prispeli na cilj, je bil veter premočan in smo se vrnili v kamp.

Nasmehnemo se nazaj, si nadenemo obrazne maske in se usedemo v kombi. Ostali trije ljudje so zdaj tudi tam. Po 25 minutah reggae glasbe prispemo na cilj: Velenjsko jezero.

Slečemo se in drhteča napumpam svojo SUP desko na travniku. Z desko pod pazduho prečkam parkirišče in se po poti školjk sprehodim do ogromnega jezera. Spredaj je zeleno-bela napihljiva proga z rdeče-belo lebdečo ločilno črto okoli nje.



Jezero obkrožajo visoka drevesa. Onstran se razprostira gorska pokrajina Slovenije, ki je pokrita z rahlo meglo. Jezero je še vedno spolzko. Stopim v vodo. Lepo je toplo. Počasi voda valovi vedno dlje. Napeto se plazim po SUP deski in počasi vstanem. Tudi ostali člani skupine splezajo na svoje deske in počasi veslamo.

»Vidite tisti zaliv tam na desni? Tja gremo!«, zavpije vodnik s svoje table. Star je približno 20 let, ima kozjo bradico, nosi roza pulover Daily Paper in belo čepico, ki si jo je nataknil nazaj. Veselo kramlja o zgodovini jezera. "To je bila pravzaprav le vas, vendar je vse rudarjenje povzročilo, da so se tla ugreznila in nastalo je to jezero." Pokaže na zaliv. Tam je manj globoko in še vedno vidimo krošnje dreves pod vodo.



Vsake toliko časa drži jezik za zobmi. Moje veslo gladko drsi po vodi. Počasi plujemo vse bližje vtoku. Para iz tople vode tvori skrivnostno plast megle nad jezerom. Desno od nas plava skupina približno dvanajstih labodov. Vodne kapljice nežno brizgajo v vodo, ko zavihtim veslo na drugo stran. Visoka drevesa, ki obdajajo jezero, so vse bližje. Grozeče se nagibajo naprej in ne prepuščajo nobenih svetlobnih žarkov. Debela veja štrli naravnost iz vode. Gledam v jezero ob moji deski. Svetlo sive veje se skrivajo pod temno vodo.

»Ne padite tukaj v vodo. Sicer boste končali na drevesu!« zavpije v smehu nadzornik.



Pod vodo se sveti vse več krošenj dreves. Veje ovija volnata plast. Nenadoma zaslišimo tiho brnenje, ki se vedno bolj približuje. Pogledam gor. Dron. Zoprno brnenje se razlega okoli nas. Dron se nagne in odleti nazaj.

"Nas je snemal?" vpraša eden od mojih sopotnikov.
"No, upam, da ne!" pravi nadzornik. "Pridite, odveslajmo nazaj na obalo."

Zapustimo krošnje dreves in zdrsnemo nazaj v svetlobo.

Sliši se ZZZZZ.

"Kdor zadane, dobi deset evrov!" kriči nadzornik in maha z veslom po zraku.

V daljavi vidimo dva človeka, ki se sprehajata. Spremljevalec divje vesla in kriči ljudem. Vsem je nekoliko na živce ta ogromna mehanska muha, ki je zmotila naš spokojni trenutek. Skupina se zahihita o tem, kaj bi dron lahko naredil s posnetkom. Malo se nasmehnem in počasi veslam. Čez nekaj časa zagledam pred seboj svetlobo. Sonce kuka skozi gorske vrhove za nami in meče svojo svetlobo na globoko vodo. Vsi nehajo veslati. Molčimo in gledamo vzhajajoče sonce. Pogledam druge. Po teh počitnicah verjetno ne bom nikoli več govorila z njimi.

Odveslamo nazaj na stran, kjer nam vodnik hiti naproti.

"No, ves trenutek je uničen, da lahko posnamejo film za kamp, da bi promovirali to dejavnost!" se zasmeji.

Smejimo se. Nenadoma tisto brnenje izpred nekaj trenutkov ni več tako moteče. Vse, o čemer lahko razmišljam, je megla, krošnje dreves in sonce.

Anneleen van de Ree